IZ MNOGIH DEŽEL RAZPIS NATEČAJA ZA ILUSTRACIJO ZGODB LOUISA ADAMIČA

od 03.04.2017 do 31.10.2017

Ljubljana, Grosuplje

Spoštovani!

Podaljšali smo rok za prijavo na natečaj! Še je čas, pošljite nam svoje risbe! Veseli jih bomo!

 

IZ MNOGIH DEŽEL 

RAZPIS NATEČAJA ZA ILUSTRACIJO ZGODB LOUISA ADAMIČA

 

 

Razpisujemo natečaj v posvetitev 120-letnice rojstva Louisa Adamiča, ki jo bomo obeleževali  v letu 2018.

Natečaj razpisujemo v dveh kategorijah, in sicer:

 

  • otroci v starosti do 7 let
  • otroci v starosti od 8. do 15 let.

Geografskega prostora ali nacionalnosti prijaviteljev na natečaj ne omejujemo.

 

VSEBINA NATEČAJA

Natečaj ilustracij je posvečen upodobitvi zgodbice z naslovom Ko je hišni zvonec zazvonil in Silvestrovo v New Yorku, Louisa Adamiča.

 

POGOJI SODELOVANJA

  1. Vsak avtor izdela en likovni izdelek.
  2. Popolna prijava vsebuje: en likovni izdelek ter izpolnjeno prijavnico (Priloga št. 1).
  3. Rok za oddajo prijave na natečaj z ilustracijami je 31. 10. 2017.
  4. V izbor bodo prišle le popolne in pravočasno oddane prijave. Za pravočasno oddano prijavo se šteje prijava, ki bo na dan roka za oddajo oddana s poštnim žigom in poslana priporočeno.
  5. V izbor bodo prišle ilustracije, ki bodo sledile osnovnim navodilom za ustvarjalce.
  6. Izbor v publikacijo vključenih in nagrajenih likovnih izdelkov bo pripravila strokovna žirija.
  7. Na razstavi pa bodo na ogled prav vsa dela prispela na natečaj.
  8. Nagrajene ilustracije se ne vračajo in ostanejo v arhivu SIM.
  9. S podpisano prijavnico in z oddajo likovnih del se strinjate z vsemi pogoji razpisa (razstava, objava itd.) in dovolite reproducirati ilustracije v okviru natečaja in vseh dejavnosti v okviru projekta Iz mnogih dežel.

 

NAVODILA ZA USTVARJALCE

  • Preberite in za upodobitev in ilustriranje uporabite eno od priloženih besedil (Priloga št. 4).
  • Tehnike in uporabe materiala ne predpisujemo.
  • Velikost ilustracij je pokončni ali vodoravni format: 21 cm x 26 cm (Priloga št. 3)
  • Vsi likovni izdelki morajo biti na hrbtni strani opremljeni s prilogo št. 2, nalepljeno na hrbtno stran likovnega izdelka, ki vsebuje podatke: ime, priimek in naslov avtorice oz. avtorja, naslov ilustracije, tehnika in izjava avtorice oz. avtorja oz. zakonitega zastopnika, če je avtorica oz. avtor mladoleten.

 

 

DATUMI IZVEDBE NATEČAJA, IZBORA IN RAZSTAVE

1. 3. 2017 - objava razpisa

31. 10. 2017  - rok za oddajo prijave na natečaj

15.11.2017- javna objava rezultatov  natečaja na: http://www.zdruzenje-sim.si,

December 2017- odprtje razstave v Mestni knjižnici Grosuplje 4.12. 2017

 

Rok za oddajo ilustracij in izpolnjene prijavnice je 31. oktober 2017. Prijavo na natečaj priporočeno ali po navadni pošti pošljite na naslov: Združenje Slovenska izseljenska matica, Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana - s pripisom: NE ODPIRAJ! PRIJAVA NA NATEČAJ ZA ILUSTRACIJO IZ MNOGIH DEŽEL.

 

Informacije: Združenje Slovenska izseljenska matica mail: sim@zdruzenje-sim.si, tel: +386 (0)1 24 10 280
fax: +386 (0)1 42 51 673

 

Soorganizatorji natečaja: Združenje Slovenska izseljenska matica, Založba Sophia, Zavod za založniško dejavnost  Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Območna izpostava Ivančna Gorica, Zveza kulturnih društev Grosuplje, Osnovna šola Louisa Adamiča Grosuplje, Kulturno društvo Teater Grosuplje, Mestna knjižnica Grosuplje

 

Louis Adamič (življenje in delo): http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000090/

 

Priloge:

  1. Prijavnica za natečaj
  2. Nalepka za označevanje likovnih del
  3. Besedili Louisa Adamiča: Ko je hišni zvonec zazvonil in Silvestrovo v New Yorku

 

 

Priloga št. 1

 

PRIJAVNICA ZA NATEČAJ ZA ILUSTRACIJO

IZ MNOGIH DEŽEL

 

Ime in priimek avtorja

 

Starost avtorja

 

Naslov avtorja

(ulica in hišna št., poštna številka in kraj)

 

 

Kontaktni podatki avtorja (telefonska številka in e-poštni naslov)

 

 

Datum prijave

 

Kratek opis avtorja:

 

 

 

 

 

Podpis avtorja:

 

 

Če poteka prijava v sodelovanju s šolo in z mentorjem, izpolnite tudi spodnja polja.

Polni naziv šole

 

Naslov šole

(ulica in hišna št., poštna številka in kraj)

 

Ime in priimek mentorja

 

Telefonska št. Mentorja

 

Elektronski naslov mentorja

 

Podpis mentorja:

 

 

Prijavnico pošljite skupaj z opremljenimi ilustracijami do 31. oktobra 2017  na naslov:

s pripisom: NE ODPIRAJ! PRIJAVA NA NATEČAJ ZA ILUSTRACIJO

 

Z oddano prijavnico in ilustracijami potrjujete, da se strinjate z vsemi pogoji natečaja (objava v namene promocije in izvedbe natečaja in projekta Iz mnogih dežel, eventualna objava reprodukcije v knjižni izdaji zgodbic, razstave ilustracij …)

 

 

 

Priloga št. 2

 

Nalepka za označevanje likovnih del

 

Vsak likovni izdelek opremite z naslednjimi podatki (Izpolnjeno tabelo fotokopirajte in prilepite na hrbtno stran likovnega izdelka):

 

"-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Ime in priimek avtorja

 

Naslov avtorja

(ulica in hišna št., poštna številka in kraj)

 

Naslov ilustracije

 

Likovna tehnika

 

Besedilo, ki je upodobljeno

 

 

 

 

 

Izjava avtorja likovnega dela

 

Avtor navedenega likovnega dela soglašam z vsemi pogoji natečaja in objavo likovnega dela za potrebe reproduciranja v knjižni izdaji, na razstavi in v promocijske namene javnega natečaja in razstave ter projekta Iz mnogih dežel.

Podpis avtorja:

 

Izjava avtorjevega zakonitega zastopnika

 

Zakoniti zastopnik (oče, mati, skrbnik) avtorja navedenega likovnega dela 

________________________________ (vpišite ime in priimek) soglašam z vsemi pogoji natečaja in objavo likovnega dela za potrebe reproduciranja v knjižni izdaji, na razstavi in v promocijske namene javnega natečaja in razstave Iz mnogih dežel

Podpis zakonitega zastopnika:

 

 

 

 

SILVESTROVO V NEW YORKU

 

S Stevom sva se vzpela na nadzemeljsko železnico na Tretji Aveniji in izstopila v Canal Street. Hrup je bil tukaj še hujši kot v središču mesta. Na pločnikih so gruče dečkov vžigale petarde, kričale, se kepale.

Steve me je peljal v ceneno judovsko trgovino s konfekcijo na Rivington Street. Za petnajst dolarjev sva kupila obleko in kapo. Preoblekel sem se kar v trgovini.

»Zdaj ste na oko pravi Američan,« je rekel Jud; Steve je prevajal.

Te besede so mi bile zelo po godu. Zunaj sem se ustavljal pred ogledali ob vhodu in se ogledoval. Primerjal sem se s Stevom in s fanti, ki sem jih videl na ulici. Steve se mi je režal.

Šla sva po Delancey Street (…)

Moje vohalne organe je napadla mešanica vonjev, ki so mi bili večinoma neznani. Na pločnikih so stale cele vrste ciz in krošnjarji – katerih bradati obrazi so se svetili v bledi luči acetilenskih svetilk, ki so se majale nad njihovimi glavami – so izklicevali svojo robo v jidišu in jidiški amerikanščini. Na cizah je bilo nagrmadeno nič koliko stvari: poceni oblek, kravat, čevljev, sladkorčkov, šivank in gumbov, vezalk in loščil za čevlje, kislih kumaric, sadja, sočivja. Na nekaterih stojnicah so prodajali vroč indijski krompir in kostanj.

Na neki cizi sem poleg jabolk in pomaranč zapazil kup podolgastih rumenih sadežev. Spominjal sem se, da sem videl takšne sadeže v Le Havru, preden smo odpluli v Ameriko.

»Kaj je to?« sem vprašal Steva.

Zasmejal se je.

»Banane. Še nikoli nisi nič slišal o bananah?«

Kupil je šop banan in mi eno pomolil.

Pogledal sem jo. Jo poduhal. Potem sem ugriznil vanjo, kar tako, s kožo vred.

Steve se je zakrohotal.

»Olupi jo!« je zaklical. »Olupi! To je koža! O, ti zelenec!«

Zardel sem in olupil banano. Potem sem jo poskusil in mi je bila všeč, pa sem se s Stevom vred smejal, ko mi je ponudil še druge.

Šla sva dalje in sedla na tramvaj, ki naju je pripeljal čez velikanski most. Ko sva prišla čezenj, sva se še dolgo vozila po Brooklynu in Brooklyn ni bil nič manj hrupen kot Manhattan.

Mislil sem, da greva v gostišče gospe Schmidtove, toda Steve je dejal, da si je premislil; nič se nama ne mudi tjakaj in moj kovček, ki ga je z vztrajno trmo še vedno nosil, ni težak. Nocoj je Silvestrovo in praznovati ga morava po ameriško , čeprav sem še tak zelenec – in se je zasmejal.

Nekje v četrti Flushing sva izstopila iz tramvaja in bila takoj nato še v eni bohunkovski točilnici. Lastnik je bil zajeten Slovenec in redni obiskovalci so bili po večini tudi Slovenci.

Odkar je postal Steve priljubljeni brooklynski boksar, je bil v slovenski 'koloniji' splošno znan in v trenutku, ko sva vstopila v točilnico, so naju po vsej dolžini točilne mize vabili na pitje. »Semkaj, Steve! Semkaj! Izpijta kozarček na moj račun, ti in tvoj mladi prijatelj!... Semkaj, Steve!«

Nekaj mož je bilo že v rožicah in ko jim je Steve povedal, kako sem nedavno tega skušal jesti banano, ne da bi jo olupil, so kar rjoveli od smeha. Čez nekaj minut so vedeli že vsi v točilnici, vključno s točaji, da sem 'zelenec', in smeh na moj račun se še kar ni in ni maral poleči.

Toda hkrati so me rojaki sprejeli za svojega; pač zato, ker jim nisem zameril smeha, pa tudi, ker sem prišel s Stevom. Nobeden me ni vprašal, koliko sem star in Steve se je sam od sebe zlagal, da mi je osemnajst let. Velik sem bil za to starost zadosti in naslonil sem se na točilno mizo, oprl nogo na medeninast podnožnik in kockal s Stevovimi prijatelji n znanci. In ko sem zgubil, sem dal vsem za pijačo.

Louis Adamič: Smeh v džungli, 1983, str. 70 - 72

 

 

KO JE HIŠNI ZVONEC ZAZVONIL

S Stello sva živela pri njeni materi.

Nekega hladnega jutra sredi januarja leta 1932 je približno ob četrt na enajst, ko smo sedeli pri zajtrku, zazvonil zvonec. Mislil sem, da je poštar, zato nisem pritisnil na gumb, ki bi odprl zunanja vrata, temveč

sem, kakor navadno, šel ven, da bi dobil pošto. Namesto na poštarja pa sem naletel na dva otroka: na deklico, o kateri sem slišal pozneje, da je desetletna, in osemletnega fanta. Njuna obleka

je bila zakrpana, vendar čista, a ne ravno primerna letnemu času in vremenu. Nosila sta šolske knjige.

»Oprostite, gospod,« je rekla deklica z glasom, starejšim od sebe, »doma nimamo kaj jesti in mati mi je rekla, naj z bratom pred poukom kje pozvoniva« – težko je pogoltnila in globoko zadihala – »prosila bi vas, da bi nama dali kaj za jesti.« »Vstopita,« sem rekel in milo se mi je storilo. Že večkrat sem slišal o otrocih, ki so zvonili v Bronxu, Harlemu in Brooklynu; skoraj nisem mogel verjeti, čeprav sem na dnu vedel, da je res. Dali smo otrokoma hrano. Deklica je jedla počasi, deček hitro in hlastno. Nikogar ni pogledal in ni odgovarjal, tudi če sta ga Stella in njena mati vpraševali, ali bi rad več, ne. Ko je dobil več hrane, jo je hitro pogoltnil. Nasprotno pa je deklica odgovarjala na vsa vprašanja prav premišljeno

in natančno. Nekaj stvari je povedala sama od sebe. Bila je skorajda zgovorna, kot da bi želela vse razložiti, da bi jo razumeli, ali pa da bi se hotela kratko malo pogovarjati. Videti je bila nekam nenaravna, skoraj neresnična. Kot oseba je bila videti živa, a nekam čudna. Tako neotroško je strmela v obraz vsakogar, s komer je govorila. Ko njen brat ni odgovoril, je razložila njegovo molčanje. »Včeraj popoldan je pojedel banano, ki verjetno ni bila dovolj zrela; bil je malo bolan in ni nič več jedel. Zmeraj je takšen, če je lačen in če morava kje pozvoniti.« Fant se je jezno motal po svojem stolu in malo zagodrnjal.

»Ali večkrat zvonite?« smo vprašali dekletce.

»Kadar nimamo doma kaj jesti.« Počasi je pila mleko.

»Kako, da sta zvonila prav pri nas?«

»Ne vem, sem pač pozvonila.«

Malo pozneje sem jo vprašal. »Kako vama je ime?

»Mary S–.« Povedala je priimek. »Moj brat je Jimmie S–.«

Fant se je zopet nekaj motal na svojem stolu in se kazal samozavestnega. Opazoval sem dekletce. Za svojo starost je bila drobna. Brez dvoma ni imela prave teže, vendar je bila videti prej kot skrčen odrasli kot pa otrok, ki raste. Bila je razumna; o svetu, v katerem se je znašla in jo je neposredno obdajal, je vedela več, kakor so vedeli štirikrat starejši ljudje o svetu, v katerem so živeli pred letom 1930. Pripovedovala nam je, kje so živeli – njena mati, brat in ona v revni okolici, pet blokov od nas. »Prej smo živeli v četrtem nadstropju: imeli smo tri sobe, kuhinjo in kopalnico. Zdaj pa imamo samo eno sobo zadaj v pritličju.«

»Kako da ste se pomaknili niže?«

Fant se je zganil.

Sestra je preprosto odgovorila: »Oče je zgubil službo, ko je prišla panika.

To je bilo pred dvema letoma. Meni je bilo osem let, Jimmiju pa šest. Oče je poskušal dobiti delo, pa ni mogel, kriza je bila prehuda. On jo je imenoval panika.«

Presenetilo nas je njeno besedišče – panika, kriza – njej pa se je zdelo čisto naravno. »Kakšno delo je opravljal vajin oče?« sem vprašal.

»Bil je pleskar in tapetnik. Preden je bilo tako slabo, je imel v sezoni vedno kaj dela; in dober je bil z nami – tudi moja mati tako pravi. Ko pa ni mogel več dobiti dela, je propadel in je kričal na mojo mater. Ponoči ni mogel spati; hodil je po sobah in govoril. Včasih je razgrajal, da tudi mi nismo mogli spati.«

»Ali je bil v sindikatu?«

»Ne, nobenemu ni pripadal. Rekel je, da so sindikati samo za izsiljevanje.«

Pogrelo me je; radoveden in prevzet se nisem mogel zadrževati, da je ne bi spraševal dalje – posebno, ker je očitno ni motilo.

»Zaradi česa pa je razgrajal vajin oče?«

»Psoval je mojo mater.« Deklica se je trenutek obotavljala. Njen brat se je ponovno zganil. »Bil je jezen, ker je imela mati pred njuno poroko rada nekega drugega moškega in se skoraj poročila z njim. Ampak

mama pravi, da oče ni kriv, da je tako grdo ravnal. Postal je grd, ker ni imel službe in nismo imeli denarja.«

»Kje je zdaj vajin oče?«

»Ne vemo. Odšel je pred štirimi meseci, prav po dnevu dela; ni se vrnil, zato smo se morali preseliti niže. Hišni lastnik nas ni hotel vreči na cesto, zato je rekel materi, da naj gremo dol.«

Mary je nadaljevala med požirki mleka. Njena mati je opravljala domača opravila, kadar je kaj našla. Vendar je s tem prav malo zaslužila. Neka dobrodelna ustanova ji je dajala tedensko 2,85 dolarja. Pred kratkim pa je nehala dajati. – Mary ni vedela zakaj. Njena mati je prosila za domačo pomoč, a iz tega vira ni dobila nič. Fant je nehal jesti; nenadoma se je obrnil k sestri in zamrmral:

»Ti preveč klepetaš! Rekel sem ti, da ne bi slučajno klepetala.«

Deklica ni rekla nič. Sedela je mirno. Nastala je mučna pavza.

Rekel sem: »V resnici je to naša krivda, Jimmie, Preveč smo spraševali.«

»M–da!« je soglašal.

Moja tašča jima je zavila nekaj za kosilo. Stella je rekla: »No, zdaj pa pojdita v šolo, sicer bosta zamudila.«

»Zdi se mi, da sva že zamudila,« je rekla deklica. »Enkrat sva že zamudila, ko sva iskala zajtrk zunaj kakor danes. Jimmijevemu in svojemu učitelju sem povedala zakaj in poslala sta naju k predstojniku, ki pa ni rekel nič.«

»Pridita še,« je rekla moja tašča, ki ji je šlo skoraj na jok.

My America : 1928–1938, 1938, Iz dveh domovin : izjave, reportaže,

slovstvo, 1951, 114–117; prev. Vito Krajger in Branko Rudolf

 

Louis Adamič: Novi svet, ljudje in vizije, Odlomki iz dvanajstih Adamičevih knjig; Uredil: Jakob Muller; Založila: Mestna knjižnica Grosuplje.